Kako se znebiti čustvenega prehranjevanja: drugi del

S kotičkom očesa lovim pogled na mamljivo mizo polno dobrot in se delam popolnoma sproščeno. Začnem jesti in z vsakim grižljajem razmišljam, da ga bo hitro konec in kaj vse še bom pojedla zatem. Hrana je tako zelo dobra, topi se v ustih, možgani kričijo od užitka. Sedimo z družino, smejemo se. Nihče ne gleda koliko kdo poje. Normalno, le meni se zdi, da mi vsi gledajo pod prste. Prisegla bi, da dobesedno čutim, kako mi naraščajo obsegi, ko planem po tretjem kosu gibanice.

Naenkrat začutiš silno potrebo po tem, da vase stlačiš vse, kar ti pride pod roke. Kar tako, nenadoma. Kompulzivno prenajedanje ni le uživanje ogromnih količin hrane. Je panični napad, naval adrenalina, strahu, izguba kontrole. Binge-ing ni le ‘šit, pojedla sem vrečko čipsa’, ali ‘se zgodi, pojedla sem dva muffina več.’ Ne, to je psihična bitka misli, prepričevanja samega sebe in upanja, da bo zmagala razumna stran. Ko sem začela jesti na skrivaj in skrivati ovitke, sem ugotovila, da imam težavo. 


Prva stvar, ki ti pride na pamet je, da boš nekaj zamudil. Zamudil okus na brbončicah. Tisti prijetni občutek, ob hrani, ki ti je dobra. Strah, da boš sovražil samega sebe, ker si boš to prepovedal. Strah te prepriča v nelogična občutja.

In potem je tu strah, da je življenje prekratko, da ne bi poskusil vsega. Da boš eden izmed tistih, ki se izogiba temu in onemu, dolgočasnež. Ne pa nekdo, ki lahko poje karkoli. In se smeje. In je zabaven. In ga imajo ljudje radi. In se ne sekira, koliko torte bo pojedel. Drugi jedo torto, zato tudi sam hočeš jesti torto. Prenajedanje je bilo zame kot neke vrste odvisnost. Dobiš potrebo, občutek ‘pritiska’, naval adrenalina, popolno ekstazo, ko tlačiš vase hrano in potem ti ostane … Krivda in občutek premaganosti. Ne spomniš se ravno, zakaj si to naredil, počutiš pa se kot ogaben, kup nesreče.

Zakaj pride do prenajedanja, zakaj se to ponavlja in zakaj se mi zdi, da nimam kontrole nad tem?

Večinoma v našem telesu dobro delujejo mehanizmi, ki nam sporočajo, kdaj smo lačni in kdaj imamo dovolj hrane, ko enkrat začnemo jesti. Študije kažejo, da industrijsko predelana hrana, ali izdelki, ki hkrati vsebujejo maščobe, sladkor in soli, nimajo enakega učinka na sitost, kot nepredelana hrana in cela živila, kot so recimo meso, krompir, sadje in zelenjava.

V želji po lepem telesu hitro podležemo mamljivim obljubam diet in transformacijskih programov. Neprimerni pristopi telesu predolgo in v preveliki meri zmanjšajo kalorični vnos, pa tudi vnos posameznih hranil. Zajtrk: rezina toasta in čaj. V najboljšem primeru 1 jajce. Kosilo za dlan mesa in solata z žlico olivnega olja. Malica pest mandljev. In tako naprej …

Vsak od nas se je že kdaj lotil diete in kaj hitro ugotovil, da čez določen čas želja po hrani neizmerno naraste, vedno bolj smo lačni in kaj hitro se vdamo ‘skušnjavam’. Ker pa smo seveda odločeni in predani dieti, pa se v primeru ‘zloma in skušnjave’, pojavi značilen interni monolog:

“Samo košček bom. Ne, ne smem. Sem na dieti. Mogoče bi vseeno malo? Ampak, če ne smem jesti ogljikovih hidratov/po 18. uri/kruha/piškotov/vstavi poljubno. Kaj pa čisto malo? S tem ne bo nič narobe. Fak. To je tako zelo dobro. Še bi! Še bom! Vseeno mi je, zdaj sem tako ali tako zaj*bal/a. Mmmm, dajmo si zdaj duška, pa jutri ali v ponedeljek začnem znova.”

Ker ne živimo v komori in se vmes pač zgodi življenje, je dejstvo, da se bo nekje pojavila okusna hrana in nekaj kar ni na našem jedilniku, neizogibno. Ker podzavestno vemo, da še dolgo časa ne bomo smeli jesti neke hrane, možgani to zaznajo kot signal, da je potrebno ta občutek nakopičiti. Se držimo, pa pademo, se držimo, pa se spet pregrešimo. Vse dokler ne zmaga “survival instinkt” in obupamo. Vsako deljenje hrane na dobro, slabo, prepovedano in grešno je torej nesmiselno in kontraproduktivno.

Skozi ponavljanje istih dejanj svoje možgane naučimo avtomatskega ravnanja. Ko je v igri hrana, ki v možganih sprošča kemikalije sreče (dopamin), je to signal, ki pozitivno vzpodbuja ponavljanje istega vedenja t.i. ‘positive reinforcement’. Če pa na drugi strani nekaj boli ali je neprijetno, si to zapomnimo kot ‘ne počni tega’. Prehranjevanje na najbolj primarnem nivoju sprošča občutke ugodja, je najenostavnejša, najhitrejša rešitev do instant dobrega počutja. V okolju, kjer je (pre)okusna hrana ves čas na voljo in nam ‘na očeh’, se ‘moč volje’ prej kot slej klavrno konča, še toliko bolj, ko se pod vplivom diete sprožijo določeni preživetveni odzivi telesa.

 

Zakaj se prenajedanje ponavlja?

Množica okoljskih sprožilcev ali triggerjev, sproži vedenje (prenajedanja) in sledi nagrada (občutek zadovoljstva). Zgolj z repeticijo dejanj in ‘positive reinforcement-om’ (dopaminski odziv v možganih), svojo podzavest naučimo, da je to hitra pot do ugodja. Kasneje se morda ne gre več za pomanjkanje hrane oz. hranil, kot za najhitrejšo pot do dobrih občutkov. Ko se srečamo s svojim sprožilcem, zdaj že avtomatsko posežemo po tem, tudi če sploh nismo lačni in brez da bi pomislili zakaj.

Zakaj nimam kontrole nad tem?

Občutek pomanjkanja samodiscipline je popolnoma normalen. Na neki točki lahko vedenje postane globoko vkoreninjeno in zdi se, kot da je to edini način, da se pomirimo, potolažimo in osrečimo. Gre lahko celo tako daleč, da si brez prenajedanja ne znamo predstavljati življenja. Seveda se na neki točki to prične odražati na počutju, telesnem izgledu in celo zdravju. Zavedati se je potrebno, da je le to eno izmed naučenih vedenj, ki je postalo avtomatsko tako, da se je v našem sistemu optimizirala živčna pot, ki izzove dejanje v stiku s sprožilcem. Tako kot si podzavestno umivamo zobe ali celo vozimo avto, tako smo se izurili v izrabljanju hrane kot edini pobeg v stanje olajšanja.

In kaj narediti potem? 

Takrat se mi je zdelo, da je ta močan občutek izgube kontrole in potrebe po prenajednaju prišel iz lepega in tako sem se znova in znova vdajala skušnjavam, ki so me v tistem trenutku resnično osrečile, a na dolgi rok … Sem bila bolj nesrečna kot kadarkoli. Danes vem, da vzrok ni bila hrana. Hrana je bila sredstvo, s katero sem odrivala to, česar si nisem dovolila občutiti. Hrana je bila sredstvo za pobeg, in ‘klic v sili’ za pozitivne občutke. Naučena sem bila, da mi hrana lahko to vedno nudi, neglede na situacijo.

Prvi korak je prepoznavanje sprožilcev ter zavedanje svojega vedenja. Te zanima več? Všečkaj mojo stran in spremljaj naslednje objave ali mi sledi na instagramu.

 

Leave a Reply

Your email address will not be published.